Blaga vzpetina pod Čavnom, ki orlovsko bdi nad sadovnjaki, vinogradi in polji plodne Vipavske doline, vas Križ na njej, poznana do nedavnega tudi po svojem svetostnem prilastku, in trden kapucinski samostan na njenem južnem robu – tu je še danes v duhu in spominu krajanov, pa tudi v otipljivi podobi bronastega doprsnika, ki ga vekoveči v njegovem vnetem govorniškem kriljenju, doma Janez Svetokriški, »kapucinski pridigar in prvi slovenski pripovednik«. Kamniti epigraf ob njegovem kipu in vhodu v samostan pridaja tudi biografska mejnika njegove zemeljske poti: 1647–1714. A če sta kraj in datum smrti prvega moža slovenske homiletike znana in utrjena – namreč: Gorica, 18. oktober 1714 –, je njegovo rojstvo še vedno zavito v skrivnost. Starejši leksikonski viri ga rojevajo leta 1645 v Vipavskem Križu, drugi prav tam, toda leta 1647, zaslediti pa je moč še novejša, podatkovno podprta dokazila, da se je Janez Svetokriški rodil 22. marca 1648 v bližnjih Črničah kot nezakonski sin plemenite matere Katarine Hrobat in tedaj utajenega očeta, goriškega grofa, poznejšega duhovnika in novomeškega prošta Friderika Hieronima Lantierija, da je bil v črniško krstno knjigo zapisan pod imenom Ivan in da mu je furlanski plemič, odvetnik in ženitni mešetar rodbine Lantieri Johan Baptista Lionelli pozneje samo posodil posvetno ime, pod katerim je danes znan: Tobija Lionelli.

Kakorkoli že, mladi Janez-Ivan se je v Vipavskem Križu seznanil s tamkajšnjimi kapucini, vstopil v njihov red, opravil noviciat na Reki, prejel meniško kuto, bil po opravljenem bogoslovnem študiju imenovan za pridigarja štajerske province, služboval kot samostanski gvardijan v Trstu (1679), Vipavskem Križu (1682), Ljubljani (1684), ponovno v Trstu (1686), Novem mestu (1688) in nazadnje v Gorici (1693), zaslovel kot briljanten, prepričljiv, humoren, igrsko ljudski in množično poslušan retor, ki je v protireformacijskem duhu tridentinskega koncila spoznal za »nernucnišo kunšt« »kunšt bukve drukat« in dal na prošnjo sobratov zato natisniti med letoma 1691 ter 1707 v Benetkah in Ljubljani 233 svojih cenjenih pridig v 2896 strani zajetno, mašniško priročno peteroknižje z latinskim naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik).