Danilo Lokar
Ajdovščina, pisateljeva hiša z napisno ploščo in spominsko sobo na Prešernovi ulici 15
Nemara je za popotnika, ki se približuje Ajdovščini, poleg obronkov Trnovskega gozda in Čavna, ki se mogočno dvigujeta nad njo, prvo, kar posebnega opazi, ko zapusti avtocesto skozi Vipavsko dolino – kamenje na opečnatih korcih streh. Domačini že vedo, zakaj morajo v enem izmed primorskih krajev z najmočnejšimi sunki burje in njeno najvišjo hitrostjo še zmeraj na tak način preprečevati vetru, da bi jim, neugnan, dvignil streho nad glavo. Burja se v vseh teh letih verjetno ni veliko spremenila, čeprav se je baje nekoliko unesla. Še zmeraj zna neredko zapihati močno in gromovito, kot jo je v svojih novelah pogosto slikovito opisoval prav Danilo Lokar, ki mu, rojenemu Ajdovcu, ni bila tuja. Kot tudi ne njegovi literarni osebi Fortunatu, osamljenemu in umirajočemu jetičnemu bolniku iz novele Zimska noč (1934), ki je ena najekspresivnejših pripovedi v slovenski književnosti: »Burja! Že tretji teden noč in dan. V širokem, zevajočem dimniku nad ognjiščem je žvižgalo, pelo, cvililo, jokalo. A to so bili le vmesni presledki. Prevladovalo je drdranje, kakor da drče prevrnjeni vozovi cepljenih drv po pločevinastih rovih. Zmerom je prihajalo in se poslavljalo, kakor na pogonu, a vmes se je sekalo in prehitevalo. To je bila Fortunatova družba. […] Bili so časi, ko je imel burjo rad. Toplo se je zavil, si povlekel kapo čez uha in zalezel ob nedeljah s fanti po vaseh. […] Takrat, ko se je vračal, je imel vihro rad in pogovarjal se je z njo naglas.« Kot pravi poznavalka njegovega življenja in dela Ivana Slamič, burja za Lokarja ni le eden vremenskih pojavov, temveč »vitalistični zagon, notranje prečiščenje, eksplozija ustvarjalnosti, zato Fortunat lahko reče: ‘Kakšna moč! […] kakšna divjost!’ Iz življenjske megle, iz tavanja v krogu, iz iskanja smisla se Bajec v noveli Megla (1951) izvije, ko zapiha burja, ki prežene meglo in ga vrne v življenje.
Ni naključje, da je Lokar izbor novel, ki je izšel ob njegovi devetdesetletnici, naslovil Burja pred tišino (pred pisateljskim molkom, pred smrtjo) in ni naključje, da ima enak naslov portretni film (1982), ki ga je po zamisli Bojana Štiha posnel Milan Ljubič.«
Danilo Lokar se je rodil kot najstarejši od šestih otrok v družini ajdovskega strojarja in trgovca z usnjem, kjer je še posebej mama rada veliko brala, česar se je pisatelj spominjal še v pogovoru z Brankom Hofmanom leta 1982: »Dojila je otroka in brala Ljubljanski zvon. Literatura ji je pomenila več kot vsakdanji kruh.« Leta šolanja v Gorici in študija najprej slovenščine in francoščine, potem pa medicine na Dunaju je popisal v avtobiografski prozi Podoba dečka (1956) in Leto osemnajsto (1960). Lokarjeva posebnost je, da je začel pospešeno objavljati šele, potem ko se je že upokojil, saj je v domačem kraju več desetletij delal kot zdravnik. Z ženo Jelko Špacapan Lokar sta ostala v spominu prenekaterega domačina, ki se jima rad in s hvaležnostjo pokloni ob mestu njunega zadnjega počitka, kot podoba »moža z aktovko« in »poosebljene dobrote«. Tone Pavček je v drugi knjigi esejev Čas duše, čas telesa (1997) o Lokarju zapisal: »Rekel bi, da me je od nekdaj privlačevala in presenečala njegova na videz nenavadna, skoroda čudaška narava, ko ni bil čisto podoben drugim smrtnikom, njegova bogata samotarska razgledanost in neverjetna živost in občutljivost za vse, zanj pomembno v sedanjem in preteklem času.« Sam pa je o tem v zgoraj omenjenem intervjuju povedal: »Preveč sem čustvoval. Vipavski človek je na svoj poseben način zelo čustven, posebno ženska. Doma so me učili, da ni lepše zemlje in bolj imenitnih ljudi, kot so Vipavci. To se je vsadilo vame. In tako je ljubezen do ljudi še stopnjevala mojo rahločutnost. Kot zdravnik sem marsikaj doživel, marsikaj me je prizadelo in če ne bi imel rad ženske, bi ne mogel delati. Žensko trpljenje mi je šlo posebej pod kožo.« Zato pa Ivana Slamič tudi poudarja njegovo pisateljsko razumevanje ženske, npr. Barbare, zapuščene žene in matere štirih otrok iz novele Objokane blazine (1962), ki je »akterka in ne le ‘stranska oseba’«, in enost narave in človeka, »Barbare in gozda, podrasti in dreves, ki se borijo za življenje in z njim, tako kot ona, črpajo moč iz iste zemlje, iz iste žareče krogle, iz vode in zraka, ki je pri Lokarju burja. Lokar je zapriseženi vernik štirih temeljnih elementov stvarstva: prsti – zemlje, ognja, vode in zraka – burje.«
Prijateljeval je z vsestranskim likovnikom Venom Pilonom, domačinom iz Ajdovščine, s katerim ga je družila ljubezen do umetnosti; to je opazno tudi v njegovi prozi (Zakopani kip, 1961, Dva umetnika, 1965). Da je imel zelo rad pokrajino in naravo domačega kraja, ki jo je dobro poznal, še zlasti se je z veseljem zadrževal ob Lokavščku in Hublju, po pripovedi domačinov pa je posebej rad opazoval sončne zahode, je razvidno iz njegovih neštetih opisov narave, npr. v noveli Maj (1948): »In slavec je pel v seči. Slap pod mlinom je bil prekrit z grmovjem vseh vrst, s kopino, klenom, češminom; kopriva in hebat sta bila vmes in nad vsem je cvela divja češnja, mlado drevo. Popoldne slavec ni pel vzdržema kakor ponoči, vzdignil je glas, razlil del dolge popevke kakor v snu in spet umolknil v polmraku grmovja in pršečem šumenju pod njim.« V njegovih več kot dvajsetih samostojnih knjigah, med katerimi ima posebno mesto novelistična zbirka Sodni dan na vasi (1958), je odmev našlo obdobje fašizma in druge svetovne vojne na Primorskem, še posebej pa se odlikuje po občutljivem opazovanju, zaradi česar ga literarna zgodovina uvršča med pisce novega psihološkega realizma.
* 9. 5. 1892, Ajdovščina
† 21. 7. 1989, Ljubljana
Pisateljeva rojstna hiša se drži njegove lastne, pozneje kupljene hiše (Prešernova ulica 15) z napisno ploščo in spominsko sobo. Družinska grobnica Lokarjevih, ena najmogočnejših na ajdovskem pokopališču, kjer je pokopan. Spominska vitrina v ajdovski Lavričevi knjižnici in stalna razstava o pisateljevem življenju in delu v Osnovni šoli Danila Lokarja v Ajdovščini, ki se od leta 1997 imenuje po njem.