Matej Bor
Dol pri Grgarju, bronasti doprsni kip pisatelja pred Jevankovo hišo
Če v tistih krajih nismo doma, pa četudi nas je pot že neštetokrat vodila iz Vipavske doline mimo Solkana v Posočje, na Tolminsko in Bovško, si je težko predstavljati, da se nam bo na prevalu pod pobočjem, ki se dviguje nad levim bregom Soče (najvišje pač v vzpetini Svete gore oz. Skalnice), komaj 7 km iz Nove Gorice odprl pogled na večini malo znano, a slikovito in razgibano kraško polje v Grgarski kotlini z Grgarjem kot največjim in osrednjim krajem.
Pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, publicist in esejist Vladimir Pavšič – Matej Bor, ki si je pesniški psevdonim in poznejše partizansko ime izbral po motivu Kosovelove poezije – borih, je v rojstni vasi preživel zgolj kratek čas, saj je vihra prve svetovne vojne družino leta 1915 raztepla: njegovega očeta, komandirja orožniške postaje, na fronto, mater s še dvema starejšima hčerama in z dveletnim Mirkom oz. Mirčijem, kot so ga klicali, pa na Štajersko, kjer so drugi dom v bližini Celja našli najprej na Teharjah, nazadnje pa v Štorah; tam se jim je po končani vojni pridružil še oče, saj se domov zaradi priključitve Primorske k Italiji niso več mogli vrniti. Tako je Matej Bor gimnazijo obiskoval v Celju, slavistiko doštudiral v Ljubljani, začel v Ljubljanskem zvonu objavljati gledališke kritike in delal kot profesor v Kočevju do začetka druge svetovne vojne, ko se je že leta 1941 pridružil NOB, leto zatem pa odšel v partizane. V ilegalni partizanski tiskarni je bil natisnjen njegov znameniti prvenec bojevite poezije Previharimo viharje (1942), verjetno prva tiskana zbirka protiokupatorskih pesmi, porojena v kakem evropskem odporniškem gibanju, in zbirka intimistične partizanske lirike Pesmi (1944, dopolnjena 1946), posebnega pomena pa je bila tudi njegova partizanska drama Raztrganci (1944). Po vojni je bil krajše obdobje ravnatelj ljubljanske Drame, potem pa samostojni književnik in še zlasti prevajalec iz angleščine; med drugim je prevedel vso do tedaj še neprevedeno Shakespearovo dramatiko. Tudi sam je po vojni napisal nekaj kritičnorealističnih, poetičnih in družbenoaktualnih dram (Vrnitev Blažonovih, Kolesa teme, Bele vode, Ples smeti, Zvezde so večne, Šola noči) ter romanov (Daljave, Odloženi, Jarnov rokopis ali Martinova senca), predvsem pa pesniške zbirke Bršljan nad jezom (1951), Sled naših senc (1958) z znamenitim ciklom Šel je popotnik skozi atomski vek, Podoknice tišini (1983), Sto manj en epigram (1985) in knjige za otroke: Ropotalo in ptice (1956), Sračje sodišče ali je, kar je (1961), Pesmi za Manjo (1969).
V soavtorstvu pa je izdal tudi več publikacij o venetski teoriji. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev in pobudnik ustanovitve slovenskega kluba PEN ter prvi predsednik slovenskega gibanja za varstvo okolja.
Njegovi sta npr. besedili ponarodelih partizanskih pesmi Jutri gremo v napad in Hej, brigade pa tudi scenarij za kultni slovenski film Vesna (1954); po smrti njegove prve žene, ki so jo brutalno ubili domobranci, vaščanom pa prepovedali njen pokop, pa je nastala njegova balada Srečanje, ena najbolj pretresljivih ljubezenskih pesmi v slovenski književnosti.
Čeprav je odraščal v begunstvu na drugem koncu Slovenije, je bil družinski spomin na rodno Primorsko v njem in njegovi poeziji še kako živ prav v zrelem obdobju, ko je rodno pokrajino povezoval z minulo mladostjo in v pesmi Nekje na ovinku zapisal: »Nekje na ovinku, ki za njim nas čaka / starost, sem se ustavil in sem čul / tak znano pesem. V davnih dneh smo peli / jo z mamo v kuhinji; in ko sem gledal / v nje lice, lepše kot sem jih poslej / kdaj srečal po samotah svojih sanj / in na cestàh, kjer srca se gubé, / sem videl solzo v nje očeh, zakaj / ta pesem, ki smo v kuhinji jo peli, / ko nam je mesila begunski kruh, / je govorila o ajdi, šelesteči / pod senožetmi, vresju in lazeh / tam daleč, daleč stran – od nje in nas, / v deželi, ki je vsa nedosegljiva, / čeprav je blizu … In šele sedaj, / na ovinku, ki za njim starost nas čaka, / vem, ta dežela je bila mladost.«
Rojstni kraj, kjer ga sovaščani njegove generacije sprva večinoma niso poznali, je pesnik večkrat obiskal šele po vojni in se na kulturnih prireditvah, posvečenih njegovi ustvarjalnosti, srečeval z učenci in drugimi krajani, vse to pa na pobudo nekdanje osnovnošolske učiteljice v Grgarju Justine Doljak, ki je o njem v Grgarskem zborniku (2009) Petri Kolenc povedala: »Pripeljali smo ga v zavest Grgarcev … tudi on je bil vesel, Grgar je resnično začutil za svoj kraj, rad je govoril: ‘Še bom prišel … Toliko dómov sem imel v življenju, a zdaj, že v visoki starosti, se vračam vesel v moj pravi rojstni kraj.’« Berti Golob je namreč v intervjuju leta 1983 pripovedoval: »Na rojstni kraj sem neverjetno navezan, čeprav se ga ne spominjam, saj sem bil star le dve leti, ko so se starši odselili. Med vojno sem zelo želel priti na Primorsko … šele četrtič sem uspel … po ovinkih. Takrat sem bil dopisnik v Rimu … po dolžnosti sem moral v Trst. Odločil sem se pogledati še v Gorico. Tja sem se pripeljal, ravno ko se je naša vojska umikala. Bila je čudna zmešnjava …« VT
* 14. 4. 1913, Dol pri Grgarju
† 29. 9. 1993, Radovljica
Pisateljev doprsni kip, ki ga je 1998 pred rojstno Jevankovo hišo v Dolu v Grgarju postavilo Društvo goriških rodoljubov, je delo kiparja Marjana Keršiča – Belača iz leta 1981.