France Bevk
Zakojca, Bevkova domačija, po domače pri Volarju, Zakojca 10, s spominsko ploščo
France Bevk je urejeno domačijo dobil ob 100. obletnici rojstva. Za popotnika, ki ga zanima kultura, bo verjetno najbolj zanimivo podstrešje, kjer je bila nekoč soba, v kateri je Bevk kot dvanajstletni deček napisal svojo prvo knjigo in kjer je danes literarna razstava.
France Bevk je dokončal ljudsko šolo, bil trgovski vajenec (1907) ter študiral na učiteljišču v Kopru in Gorici. Od 1913 do 1917 je učiteljeval v Orehku in Novakih pri Cerknem, potem pa je moral k vojakom ter na bojišče v Galicijo in Bukovino. V Gorico se je vrnil 1920. leta in kmalu za dve leti prevzel urejanje Mladike. Uredniške izkušnje je imel že z urejanjem Večernega lista in Slovenca. V Gorici je prevzel tudi funkcijo ravnatelja Narodne knjigarne, ki je založila njegovo zbirko črtic Rablji (1923), medtem ko je izbor črtic faraon izšel leto prej v Trstu, kjer je Bevk nekaj časa živel po drugi svetovni vojni. Poznejši urednik Bevkovih Izbranih spisov France Koblar je zbirki v Domu in svetu podobno kot Juš Kozak v Ljubljanskem zvonu vzporejal s Cankarjem. Vrednost Faraona je videl v Bevkovi zmožnosti globokega podoživljanja ter knjigo označil za »točen izraz časa«, pogumno človeško izpoved in klic zoper hlapčevanje tujcem. Sočasna kritika je v Bevkovih izborih črtic prepoznavala znamenja realizma, naturalizma, govorila o preprostosti tehnike, socialni tendenčnosti in poantiranosti, razpoloženjskosti, psihološki poglobljenosti in pristnosti doživljanja, liričnem nastroju na eni in ustvarjalčevem odpiranju v realne možnosti na drugi strani. Črtice, ki so bile med prvo svetovno vojno v glavnem objavljene v Domu in svetu, namreč pogosto slonijo na resničnih doživetjih in so vezane na dejansko obstoječe kraje; črtica Grešnik ima motiv frančiškanske cerkve s Kostanjevice pri Gorici, črtica Sovraštvo se naslanja na boje na Gori sv. Gabrijela pri Gorici … Med številnimi črticami, ki so izšle v Domu in svetu ter v Mladiki – tu je bilo že 1916/17 objavljeno avtobiografsko delo Tatič (1923), dogajalno umeščeno v Selško dolino in Kranj – in so tudi vezane na Primorsko, omenimo vsaj še črtico Dva obraza, ki se naslanja na vojne dogodke med Italijo in Avstrijo ter (proti)fašistične akcije na Kobariškem in na Krnu, ter črtico Življenje z motivom požiga Trgovskega doma v Gorici 1927. leta.
V reviji Dom in svet je poznejši avtor Knjige o Titu (1955) že med letoma 1914 in 1927 objavil tudi veliko svojih pesmi, pozneje deloma predelanih in izdanih v zbirki Pesmi (1921), kar pa niso bile njegove čisto prve objave, saj se je širši javnosti npr. skupaj s Cankarjem predstavil že v reviji Domači prijatelj (1906) v uredništvu Zofke Kvedrove. Pesmi v zbirki so ljubezenske, s poudarjeno socialno noto, nosijo vojno obeležje in se lotevajo narodnega vprašanja; svojstvene so tudi po pokrajinski plati (npr. Tolminska pomlad). Pesem Jutro v Brdih odpira prizor v soncu kopajočih se Brd, iz katerih govori groza trpljenja, nad katero pa se prelivata življenje in smehljaj: »V soncu gorijo razpaljena Brda, / v temnih globinah še spijo mrakovi, / pojejo jutranjo pesem zvonovi; / polni ljudi so zoreči bregovi – – / Zemlja drobi se, zemljica trda, / in se jim ruši, kadi pod rokami – / trtni cvet smeje se v tajni omami, / sad obljubuje …«
Bevk je bil v času med obema vojnama tudi politično aktiven; z izdajanjem satiričnega Čuka na pal’ci si je prislužil ječo (1926), na znamenitem tržaškem procesu (1930) dve leti ukora, pred začetkom druge svetovne vojne je bil zaprt v Gorici, leta 1943 pa se je pridružil partizanom in prevzel vlogo predsednika v narodnoosvobodilnem odboru za Slovensko primorje in Trst. V tem burnem, a kulturno in politično aktivnem času so izšla še številna druga dela: drama o narodnem odpadništvu Kajn (1925), ki je bila uprizorjena v Narodnem gledališču v Mariboru, je tako kot npr. zgodovinska povest Zastava v vetru (1928) izšla v Ljubljani, medtem ko so zgodovinske povesti Kresna noč (1927), Umirajoči bog Triglav (1930) pa zgodovinska trilogija Znamenja na nebu, ki zajema knjige Krvavi jezdeci, Škorpijoni zemlje ter Črni bratje in sestre, izšle v Trstu oz. Gorici. Zadnja knjiga je bila tudi podlaga za slovenski mladinski film Črni bratje (2010), pri katerem je bil soscenarist pisateljev sin Marjan Bevk in ki so ga snemali pretežno v stari Gorici in na Vipavskem. Bevk je povest napisal po resničnih dogodkih iz 30. let; v središču je tajna druščina narodno zavzetih dijakov, ki se upirajo fašističnemu pritisku na Primorskem. Narodno zavzeta in socialno uporna drža, ki sta stalnici Bevkovega dela, prideta do izraza tudi v delu Človek proti človeku (1930). Snov je sicer vzeta iz 13. in 14. stoletja, vendar temeljno nasprotje predstavljata tolminsko kmetstvo na eni ter zemljiška in cerkvena gospoda na drugi strani, kar ima tudi vzporednice v nasprotju med slovenstvom in fašizmom. Boj proti fašističnemu odloku, ki prepove rabo slovenščine v cerkvi, je eden glavnih motivov za narodno zavzetost Kaplana Martina Čedermaca, ki mu je bil model duhovnik Andrej Kufolo in ki je dal ime Bevkovemu romanu iz leta 1938. Dogaja se v Beneški Sloveniji (Čedad, pokrajina ob Nadiži). Čedermac v romanu bije dvojno bitko; pri cerkveni oblasti ga pretrese to, da se ta ukloni fašističnemu odloku, zoperstavi pa se tudi fašistični državni oblasti. Roman je Bevk izdal v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak.
Kaplan Martin Čedermac je verjetno Bevkovo najbolj poznano delo, čeprav ni mogoče zapostaviti njegovega mladinskega opusa z deli Lukec in njegov škorec, Pastirci, ki so tudi ekranizirani, Grivarjevi otroci ter s pesmimi za mladino z naslovom Pastirčki pri kresu in plesu. Pisatelj, ki je za svoje delo prejel tudi Prešernovo nagrado, za razliko od številnih drugih slovenskih avtorjev še zdaj nima svojih Zbranih del, ki bi na simbolni ravni poskrbela za utrditev njegovega položaja med slovenskimi klasiki. UP
* 17. 9. 1890, Zakojca
† 17. 9. 1970, Ljubljana
Je pa zato še kako pričujoč v svojem domačem okolju: 18. septembra 2011 je bila v sodelovanju društev LTO Laufar Cerkno, Baška dediščina in Cerkljanskega muzeja prvič organizirana prireditev Po Bevkovi poti, ki še ni markirana; pohodniki so do Bevkove domačije v Zakojci prišli iz dveh smeri: iz Hudajužne (381 m) v Baški grapi (1 h 30 min) ter iz smeri Cerkno–Zakriž (vas, 591 m)–Vršič (hrib, 872 m)–Vrh Ravni (hrib, 825 m) (3 do 4 ure).
Za obisk Bevkove domačije, ki je odprta vsak dan od 9. do 16. ure (z vodičem), je najboljše poklicati v Mestni muzej Idrija na tel. 05/372 31 80. Pohodniki pa za informacije lahko povprašajo kar na LTO Laufar na tel. 05/373 46 45. Sicer pa se Bevku lahko poklonimo še v Novi Gorici, kjer ima svoj spomenik na Kidričevi ulici.