Ivan Pregelj
Most na Soči, pisateljeva rojstna Lovrčeva hiša na Gorenjem koncu na št. 37
Če se iz goriške smeri peljemo proti Tolminu, nam je, čeprav ob Soči, rojstna hiša Ivana Preglja nekako od rok, saj se cesta že pred Ušnikom, pri Podselih, izvije iz tesnega prepleta z reko, ki se je do tam drži vse od Solkana, in zavije na zahodno stran Kozaršč, Mengor in Bučenice; če se pripeljemo iz idrijske smeri, mimo Želina in Slapa od Idrijci, pa s križišča sredi mostarskega trga pohitimo mimo akumulacijskega jezera na sever in – Most na Soči, nekdanja Sveta Lucija ali In Ponte Sancti Mauri, selišče iz bronaste in železne dobe (svetolucijska kultura) – ostaja za nami kot kraj »s poti«. S svojim kulturnozgodovinskim bogastvom in izjemno geografsko lego – naravni pomol nad sotočjem Idrijce in Soče, t. i. »tolminsko mostišče« (strateška točka iz prve svetovne vojne), poleg Preglja rojstni kraj še sodobnega slovenskega pisatelja Saša Vuga (1930) in dirigenta Marka Muniha (1936) ter kraj službovanja tolminskega rojaka, pisca zgodovinskih romanov in arheologa Alojzija Carlija (1846–1891) – pa nas neposredno kliče, da se na poti mimo njega ali skozenj vendarle zaustavimo in se naužijemo: ostankov zgodovine na skoraj vsakem koraku s pomočjo učne poti Čez Most po modrost in čarobnega doživetja rečnega sotočja in okoliških vrhov.
Ko je mali Ivanc, kot so Preglja klicali kot otroka, osirotel in v oskrbi svoje stare matere in dobrotnika, župnika Jožeta Fabjana, do odhoda na šolanje v Gorico preživljal na Mostu svoje otroštvo, še ni bilo jezera, ki je leta 1938 nastalo za potrebe hidroelektrarne Doblar in zalilo ter tako skrilo skrivnostna in globoka soška korita, v otroški domišljiji domovanje bajeslovnih bitij, npr. Krvavca. Tudi v župnijski cerkvi sv. Lucije še ni bilo znamenitih monumentalnih fresk Toneta Kralja, ki jih je slikar kot še v marsikateri cerkvi na Primorskem, po prvi svetovni vojni priključenem Italiji, naslikal med obema vojnama. Zato, ker je Primorska na drugi strani rapalske meje več kot dvajset let pripadala italijanski državi, se je avtor povesti Mlada Breda (1913), romanov Tolminci (1927) in Plebanus Joannes (1920) ter novel Matkova Tina (1922) in Thabiti kumi (1933), potem ko je na Dunaju leta 1909 doštudiral slavistiko in germanistiko, delal kot gimnazijski profesor v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in Ljubljani in si tam ustvaril družino – na Tolminsko vrnil samo še enkrat, po osvoboditvi, in že močno bolan. Pa čeprav je po domu nenehno hrepenel, kot je leta 1983 v knjigi Moj oče v občuteno napisanih spominih nanj in še zlasti na sprehode z njim objavila njegova hči Bazilija Pregelj, prva slovenska psihiatrinja in začetnica pedopsihiatrije na Slovenskem (Pregljevi otroci so bili še prevajalec Bogo Pregelj, slikar Marij Pregelj in pravnica Nataša Pregelj): »Vedno je sredi molka bolj s palico kot z besedo povedal: ‘Tam je Tolminska … na Tolminskem se že bliska … Tolminske se ne vidi, mrč jo zakriva …’ Kazal je v daljavo kot v nekaj izgubljenega, kot v ‘onstran’, ki ga ne moreš doseči. Danes se vprašujem, ali se mu je hrepenenje po materi, o kateri je hranil, kot sam omenja nekje v spisih, le kratek hip spomina na igro v zgodnjem otroštvu, ali se mu je hrepenenje po materi prelilo v hrepenenje po rodni pokrajini … Ali se je izgubljeno materino naročje sklonilo nadenj v tolminskih lazeh in so rodni kraji popestovali njegov otroški jok po materi. […] Izgubil je mater, nato pa še Tolminsko, ne za vedno, a vendar za toliko let kot za vedno. Ni smel v kraje otroštva, bil pa je z njimi tako biološko spojen kot otrok z materjo. Hranil je v sebi svojo Tolminsko, tako kot bi ga Tolminska dojila, vzredila in učila prvih korakov.«
Kot eden najvidnejših prozaistov slovenskega ekspresionizma, znan po inovativnem in svojevrstnem, zapletenem, na barok spominjajočem slogu, pa je hranil Tolminsko v svoji literaturi, da pred nami, ko prebiramo napise na kažipotih (Volče, Modrejce, Modrej), vstaja »Jevane Potrebujež, vikar pri cerkvi svetega Urha v Tolminu« iz njegovega Plebanusa Joannesa, ki zvoni v somraku februarskega večera, »da ga čuje nekako devetsto duš v Tolminu, Zatolminu, v Doljah, na Ravnah, na Ljubinju, na Prapetnem, v Zadlazu in Žabčah«; ki iz Čedada peš hiti v Tolmin, pred in za njim pa mori kuga; ki ob doživetju potresa roti bajeslovno bitje iz ljudske pesmi, odkrite edino na Tolminskem, naj ne zamahne z repom: »Oh, nikarte, nikarte, riba, / riba Faronika, / zavoljo otrok nedolžnih, / zavoljo porodnih žená.« In v prvem mraku aprilskega večera, ko bo z vej »kapnilo na čelo, za vrat« in bo »kakor peruti strašnega pomračnika […] ležala noč nad dolino«, nam, »omočenim«, ker se v teh krajih presenetljivi opisi iz Pregljevih knjig tako živo spajajo z resničnostjo, če bomo »prešli« Sočo, »’belo vodo’ po nerodni brvi, ki so jo bili zgradili v roboti Volčani in Tolminci«, ne bo nemogoče videti njegove Matkove Tine iz istoimenske novele, »ki je bila vstala na težko cesto takoj za očetom. Vstala je brez večerje, trezna in boječa se, polna hrepenenja, da bi še enkrat pred smrtjo videla svojega ženina Janeza Gradnika«. In kdor jo bo videl, bo, ko bo spet odprl oči, kot Pregljev »tolminski vikar Janez« spoznal, da je »spal in sanjal v svoje življenje za dolgih dvajset let nazaj …«.
VT
* 27. 10. 1883, Most na soči
† 30. 1. 1960, Ljubljana
Na Pregljevi rojstni hiši sta Klub starih goriških študentov in Turistično društvo Most na Soči leta 1967 postavila spominsko ploščo. Njegovo bronasto portretno skulpturo (delo kiparja Negovana Nemca) so ob stoletnici rojstva leta 1983 postavili na razglednem Kuku dobrih sto metrov od rojstne hiše navkreber ob poti k pokopališki cerkvici sv. Mavra.